Imperij Soga je največja in najsevernejša od štirih glavnih frakcij. Njegovo surovo okolje in bogata preteklost sta ga oblikovala v pragmatično, fevdalno družbo. Ohranjanje borilnih tradicij vladajočih bojevniških klanov je v središču njegove identitete, pri čemer klan Soga nosi legitimnost vladavine.

Kraljestvo, ki ga je od tuje oblasti odtrgalo krvavo obarvano rezilo, je kmalu prežemalo notranje boje. Deželo je pretresla žalost, kjer pa je grozila nesreča, so se ukoreninile posvetne sile, ki so nadlegovale in plenile vsakogar, ki je šel mimo. Najhujše nadloge so izvirale iz dotrajanih svetišč in zanemarjenih bogoslužnih prostorov, ki so jih zasenčili mučeni duhovi.

S pomočjo ezoteričnih praks učencev Rishinkya – ki so črpali iz starodavnih svetih spisov, asketskega usposabljanja in globokega razumevanja duhov in svojeglavih demonov – je dežela cesarstva postopoma postala bolj gostoljubna.

Da bi preprečili nesrečo, Imperij spoštuje svoje zavezništvo s plemeni Kitsune , znanimi po svojih lisičjih potezah in privlačnih ritualih, ki nagovarjajo bogove. Po običaju ima velika svečenica , potomka lisičjih ljudstev, dvojno vlogo, saj je prva cesarica in glavna dvorna ritualistka cesarskega dvora Soga.

Kljub tem prizadevanjem pa ceste in izpraznjena območja še vedno preganjajo odmevi preteklih neuspehov. Zadeve bogov in duhov so prepuščene redkim, ki so se z njimi sposobni spopasti, medtem ko splošno prebivalstvo – trmasto in samozadostno – večinoma ni seznanjeno z magično doktrino. Otrdeli zaradi nenehnih groženj, redke poseljenosti, ostrega vremena in vojne, zato raje dajejo prednost fizični moči in bojni disciplini.

Severnjaki so še posebej znani po svoji moči in odpornosti. Vsako zimo se demonski ogroidi, znani kot Oni, prebudijo iz zimskega spanja in se spustijo iz severnih gora, kjer pustošijo po zasneženih domenah. Prav proti tem grožnjam se iz leta v leto preizkuša prava moč Soge.