FRAKCIJA
Oni so rasa rogatih, surovih demonov, ki strašijo v najhladnejših in najbolj zapuščenih kotičkih sveta – zlasti v goratih severnih predelih Imperija. Globoko v ledenih severnih gorah Oni spijo okameneli v kamnu skozi milejše letne čase, le da se prebudijo, ko se bliža zimski solsticij. Ko sneg pokrije zemljo in veter zavija skozi zamrznjene doline, se spustijo nad naselja smrtnikov – gnani z nagonom, jezo in požrešno željo po požiranju in uničevanju.

KLANI
Oni se redko srečajo sami. Njihovo krvavo sled pogosto preganjajo prikazni, deformirani potomci in bitja, rojena iz prekletstev ali profanih ritualov. Kamor koli gredo, za seboj puščajo grozljiv pečat – meglo, tišino in vonj po stari krvi. Ne samo ubijajo. Oskrunjujejo, uživajo in kvarijo, svete kraje spreminjajo v odseve lastnega mučenja in lakote. Kar je bilo nekoč zavrženo kot legenda, se zdaj vrača z močjo in dežela trepeta pod ponovno vzhajajočo težo Onijev.

ONI
Večina Onijev, s katerimi se srečamo, so brezdušni ogroidi, ki se potikajo v krdelih, gnani z nizkotno lakoto. Ko pa uživajo smrtno esenco, se začnejo preoblikovati – postajajo vitkejši, bolj prebrisani in postopoma si povrnejo čuteče lastnosti. Njihove poteze se spremenijo v podobne tistim, ki jih lovijo, in vračajo se delci identitete. Skozi to grozljivo evolucijo nekateri postanejo Jakše, visoki in humanoidni, njihove oblike odražajo oblike smrtnih ras, a jih še vedno obvladuje divja žeja. Še redkejši so Rasetsuji – najvišja znana oblika Onijev. Ta bitja so popolnoma čuteča in presegajo skoraj vsako živo bitje v zvitosti in borilnih spretnostih. Pogosto jih ni mogoče razlikovati od smrtnikov, razen po dolgih, ostrih rogovih ali tretjem očesu, vstavljenem v čelo, in pravijo, da imajo delček spomina na to, kar so bili pred padcem – in ambicijo, da bi se ponovno dvignili. Kljub svojemu divjemu videzu mnogi učenjaki verjamejo, da se Oni ne rodijo, ampak so ustvarjeni. Med Rishinkyji velja, da izvirajo iz Asurasov – prekletih bitij, ujetih v ciklu smrti in ponovnega rojstva, ki se večno prebijajo med zverjo in človekom. Drugi trdijo, da so bili Oni nekoč služabniki starih bogov, pokvarjeni v somraku Dobe Starešin, sprevrženi zaradi žalosti, maščevanja ali prepovedanih obredov. Resnica ostaja zavita v mit, a nihče ne oporeka, da so Oni visoki, groteskni demoni, ogrnjeni z avro groze, ki imajo neizmerno fizično moč, nenaravno odpornost in strašno, nepotešljivo lakoto – ne le po mesu, ampak tudi po spominu in po tem, kar so nekoč bili.